Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 2. adventno nedeljo

Iz 11,1-10

Mladika požene iz Jesejeve korenike, 
poganjek obrodi iz njegove korenine. 
Na njem bo počival Gospodov duh: 
duh modrosti in razumnosti, 
duh svéta in moči, 
duh spoznanja in strahu Gospodovega. 
Navdihoval ga bo s strahom Gospodovim, 
da ne bo sodil po videzu svojih oči, 
ne odločal po sluhu svojih ušes. 
Pravično bo sodil siromake, 
v iskrenosti bo branil stiskane v deželi. 
Udarjal bo deželo s šibo svojih ust, 
z dihom svojih ustnic bo pokončeval krivičnika. 
Pravičnost bo pas njegovih ledij 
in zvestoba bo pas njegovih kolkov. 
Tedaj bo volk prebival z jagnjetom 
in panter bo ležal s kozličem. 
Tele, lev in ovca bodo skupaj, 
majhen deček jih bo gonil. 
Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, 
njuni mladiči bodo skupaj ležali 
in lev bo jedel slamo kakor govedo. 
Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo 
v modrasjo odprtino bo odstavljeni 
iztezal svojo roko. 
Ne bodo škodovali ne uničevali 
na vsej moji sveti gori, 
kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja, 
kakor vode pokrivajo morsko globino. 
Tisti dan bo Jesejeva korenina 
stala kot znamenje za ljudstva, 
njo bodo iskali narodi 
in njeno bivališče bo slavno.

Rim 15,4-9

Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi, oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje. Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu s Kristusom Jezusom, da bi z enim srcem in kakor iz enih ust slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo. Pravim namreč, da je Kristus postal služabnik obreze zaradi Božje resnice, in je zato uresničil obljube, dane očakom, medtem ko narodi slavijo Boga zaradi usmiljenja. Kakor je pisano: Zato te bom slavil med narodi in pel bom tvojemu imenu.

Mt 3,1-12

Tiste dni pride Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanja z besedami: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju, ki pravi: 
Glas vpijočega v puščavi:  
Pripravite Gospodovo pot,
 zravnajte njegove steze.

Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z medom divjih čebel. Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje in iz vse pokrajine ob Jordanu. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu precéj farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam je zagotovil, da ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja in ne domišljajte si, da lahko pri sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu sezul sandale. On vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Hieronim pravi: »Kristus bo pognal iz Marije kakor cvet iz stebla.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Po zaslugi sadu korenine, nas bo on cepil na drevo.« Evzebij iz Cezareje pojasnjuje: »Do klica poganov je prišlo s Kristusovim rojstvom, kakor je bilo napovedano.« Več cerkvenih očetov se strinja, da »Kristus kot človek izhaja od Jeseja in Davida po Devici Mariji.« Sv. Afraat pravi: »Ob svojem drugem prihodu bo Kristus imel sorodstveno vejo, ki izhaja iz poganov, ter drugo iz Jesejevih potomcev.« Sv. Efrem Sirski ponovno pravi: »Samo Jezusov človeški rod po Devici izhaja iz Davida, Jesejevega sina.« Sv. Ambrož pravi: »Kristus je cvet, ki je razširil svoj vonj po svetu.« Sv. Hieronim trdi, »da je iz Jesejeve korenine prišla osvoboditev zapornikov.« Sv. Avguštin pojasnjuje: »Evangelij, ki ga Nova zaveza vsebuje, je že skrit v korenini Stare zaveze.« Sv. Quodvultdeus, kartažanski škof nadaljuje: »Kristus se je rodil brez kakšnega koli moškega semena.« Sv. Justin, mučenec pravi, da po »Kristusovem prihodu niso bile več potrebne pridige prerokov, saj v Njem v polnosti delujejo darovi Sveta Duha.« Sv. Ambrož ter sv. Avguštin soglašata: »Po vstajenju je Sveti Duh neprestano bival pri Gospodovih učencih.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Sveti Duh je reka, ki namaka zemljo.« Sv. Faust iz Rieza dodaja: »Jezus je bil poln Svetega Duha.«

Sv. Janez Krizostom pravi: »Tako preroki kot Janez so nakazali pot in pripravili Kristusov prihod, še preden se je zgodil. Janez še ne ponuja daru odpuščanja grehov, kajti to je še moralo priti, vendar pa je vnaprej očistil duše tistih, ki bi naj sprejele Boga vesoljstva.« Sv. Kromacij Oglejski razvija naprej misel: »Tako je potrebno v vsakem od nas s kesanjem tlakovati pot za čistost, vero in svetost.« Neznani pisec o Janezu pravi, da je bil »glas v puščavi, ni pa bil obljubljena Beseda, ki pa je morala še priti.« Sv. Kromacij Oglejski pravi, da je Janez »pridigal, da so lahko grehi proti Božji postavi očiščeni s kesanjem.« Sv. Peter Krizolog in sv. Teodor iz Mopsuestije razlagata: »Janezovo obleko iz kamelje kože so vzeli za simbol strogega dejanja evangeljskega kesanja ne samo Judje ampak tudi pogani.« Sv. Peter Krizolog pojasnjuje: »Njegova hrana so bile kobilice, torej spokorna jed, in med, sladek sad usmiljenja, da bi ublažil grenkobo kesanja.« Podobno o medu kot sadu usmiljenja pravi tudi Origen. Sv. Hilarij iz Poitiersa pa razloži pomen pasu: »S pasom opasano življenje v izpolnjevanju dobrih del, nas pripravlja na to, da bomo opasani z Gospodovo voljo pri izpolnjevanju naših nalog.« Sv. Teodor iz Mopsuestije pravi, da so množice hitele k Janezu kot možu, ki ga je poslal Bog.« Sveti Gregor Veliki je takole razložil lik Krstnika: »oznanjal je pravo vero in dobra dela... da bi lahko moč milosti vstopila, luč resnice zasijala, poti k Bogu se zravnale in bi se v duši porodile pravične misli ob poslušanju Besede, ki vodi k dobremu.«

Misli Benedikta XVI.

Dragi bratje in sestre. Evangelij današnje druge advente nedelje (Mt 3,1-12) nam predstavi podobo svetega Janeza Krstnika, ki se je, kakor pravi znamenita Izaijeva prerokba (prim. Iz 40,3), umaknil v Judejsko puščavo, kjer je s svojim oznanjevanjem klical ljudstvo, naj se s spreobrnjenjem pripravi na skorajšnji Mesijev prihod. Jezusov Predhodnik, postavljen med Staro in Novo zavezo, je kakor zvezda danica, ki sveti pred vzhodom Sonca, Kristusa, Njega, nad katerim bo – po neki drugi Izaijevi prerokbi – »počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega« (Iz 11,2).

Njegovo poslanstvo je bilo pripraviti in izravnati pot pred Mesijem, tako da je pozival Izraelsko ljudstvo k obžalovanju lastnih grehov in popravi vseh krivic. S trdimi besedami je Janez Krstnik naznanjal skorajšnjo sodbo: »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj (Mt 3,10).« Svaril je predvsem pred hinavščino tistih, ki so se čutili varne (gotove) iz preprostega dejstva, ker pripadajo izvoljenemu ljudstvu: pred Bogom – je govoril – se nihče ne more hvaliti z naslovi, temveč mora »Obroditi sad, vreden spreobrnjenja (Mt 3,8).

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 4. december 2016 
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju te druge adventne nedelje odmeva povabilo Janeza Krstnika: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« (Mt 3,2). S temi istimi besedami bo tudi Jezus začel svoje poslanstvo v Galileji (prim. Mt 4,17) in takšno bo tudi oznanilo, ki ga bodo morali učenci ponesti med svojim prvim misijonskim izkustvom (prim. Mt 10,7).

Evangelist Matej želi prestaviti Janeza kot tistega, ki pripravlja pot Kristusu, ki prihaja, učence pa kot tiste, ki pripravljajo pot kot nadaljevalci Jezusovega pridiganja. Gre namreč za isto veselo oznanilo, saj prihaja Božje kraljestvo, še več je blizu, je med nami! Ta beseda je zelo pomembna. Jezus pravi: »Nebeško kraljestvo je med vami.« To je osnovno sporočilo vsakega krščanskega poslanstva. Ko gre misijonar, kristjan oznanjat Jezusa, ne gre kot gorečnež, kot navijač, ampak kot oznanjevalec: »Nebeško kraljestvo je med vami.« S tem Kristusu pripravlja pot.

Toda, kaj je to nebeško kraljestvo? Mi takoj pomislimo na nekaj, kar se tiče onostranstva, torej večnega življenja. Gotovo, Božje kraljestvo se bo brez konca raztezalo tudi onkraj zemeljskega življenja, toda lepa novica, ki nam jo prinaša Jezus je, in o njej Janez vnaprej pove, da Božjega kraljestva ne smemo pričakovati v prihodnosti, saj se je približalo in je na nek način že navzoče, ker lahko že sedaj okušamo duhovno moč, saj je nebeško kraljestvo med vami, pravi Jezus. Bog prihaja utrditi svoje gospodovanje v naši zgodovini, v našem vsakodnevnem življenju. Tam, kjer je sprejeto z vero in ponižnostjo, začnejo kliti ljubezen, veselje in mir.

Pogoj za vstop in da postanemo del tega kraljestva je, da spremenimo svoje življenje, torej se spreobrnemo. Spreobrnemo se vsak dan, vsak dan korak naprej. Gre za to, da zapustimo udobne a zavajajoče poti, malike tega sveta, kot je uspeh za vsako ceno, oblast na račun najslabotnejših, žejo po bogastvu, užitek za vsako ceno in tako odpremo pot Gospodu, ki prihaja. Ne vzame nam naše svobode, temveč nam daje resnično srečo. Z Jezusovim rojstvom v Betlehemu Bog sam začne bivati med nami, da bi nas osvobodil sebičnosti, greha in pokvarjenosti, od teh drž, ki so ud hudiča: uspeh za vsako ceno, oblast na račun najslabotnejših, hlepenje po bogastvu, užitek za vsako ceno.

Božič je dan tudi velikega zunanjega veselja, predvsem pa je verski dogodek, zaradi katerega je potrebna duhovna priprava. V tem adventnem času se pustimo voditi Krstnikovemu pozivu: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! (v. 3). Gospodu pripravljamo pot in ravnamo svoje steze, ko si sprašujemo vest, ko preiskujemo svoje obnašanje, da odpravimo te grešne drže, kot sem jih prej omenil: uspeh za vsako ceno, oblast na račun najslabotnejših, hlepenje po bogastvu, užitek za vsako ceno, ki niso od Boga.

Naj nam Devica Marija pomaga pripraviti se na srečanje s to vedno večjo Ljubeznijo, ki jo prinaša Jezus, ki je v Božični noči postala majhna, majhna, kakor seme posejano v zemljo, Jezus je to seme, seme Božjega kraljestva.

Angel Gospodov, nedelja, 4. december 2022 
Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim! Danes, na drugo adventno nedeljo, nam evangelij bogoslužja predstavi lik Janeza Krstnika. Besedilo pravi, da je »nosil obleko iz kamelje dlake in da se je hranil s kobilicami in z medom divjih čebel« (prim. Mt 3,4) ter da je vabil k spreobrnitvi. Tako je govoril: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« (v. 2). Pridigal je bližino. Skratka bil je strog in radikalen človek, ki bi se nam lahko na prvi pogled zdel trd in bi lahko vlival strah. Ob tem se lahko vprašamo: Zakaj ga potem Cerkev vsako leto predlaga za glavnega sopotnika skozi ta adventni čas? Kaj se skriva za njegovo strogostjo, za njegovo navidezno trdoto? Kakšna je Janezova skrivnost, katero je sporočilo, ki nam ga danes z Janezom daje Cerkev?

V resnici je Krstnik bolj kot trd človek, človek, ki je alergičen na dvoličnost. Dobro prisluhnite temu: alergičen na dvoličnost. Na primer, ko so se mu približali farizeji in saduceji, znani po svoji hinavščini, je bil njegov »alergičen odziv« zelo močan. Nekateri med njimi so šli k njemu zaradi radovednosti ali zaradi koristolovstva, kajti Janez je postal zelo priljubljen. Ti farizeji in saduceji torej so mislili, da je z njimi vse v redu in so se pred Krstnikovim neusmiljenim pozivom opravičevali: »Abrahama imamo za očeta« (v. 9). Tako zaradi dvoličnosti in domišljavosti niso pograbili priložnosti za milost, ugodnost za začetek novega življenja. Zaprti so bili v domišljavost, da so pravični.  Zato jim je Janez rekel: »Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja« (v. 8). Gre za krik ljubezni, kakor tisti očeta, ko vidi sina uničevati si življenje: »Ne zapravi si svojega življenja«. Dejansko je bratje in sestre, hinavščina največja nevarnost, saj lahko uniči tudi najbolj svete resničnosti. Hinavščina je huda nevarnost. Zaradi tega je Krstnik, in zatem Jezus, trd s hinavci. Lahko preberemo na primer 23. Matejevo poglavje, kjer Jezus zelo trdo govori hinavcem tistega časa. In zakaj to počne Krstnik in zatem Jezus?  Da bi jih zdramil. Medtem pa so tisti, ki so se čutili grešnike »prihajali k Janezu, priznavali svoje grehe in se mu dajali krstiti« (prim. v. 5). Tako je, da za sprejem Boga ni pomembno, če si v redu, ampak ponižnost. To je pot za sprejetje Boga, ne to, da smo v redu, da smo močni, ampak ponižnost. Grešnik sem, a ne kar tako abstraktno, ampak v tem, tem in tem. Vsakdo med nami, mora spovedati samega sebe svojih grehov, svojih pomanjkljivosti, svoje hinavščine. Potrebno se je spustiti s podstavka in se potopiti v vodo kesanja.

Dragi bratje in sestre, Janez nam da s svojimi »alergičnimi odzivi« misliti. Nismo morda tudi mi kdaj pa kdaj kakor tisti farizeji? Morda gledamo na druge od zgoraj navzdol, misleč, da smo boljši od njih, da obvladujemo svoje življenje, da vsak dan ne potrebujemo Boga, Cerkve, bratov. In ne pozabimo, da samo v enem primeru je dovoljeno drugega gledati od zgoraj navzdol, ko ga je potrebno dvigniti, samo v tem primeru. Drugi primeri gledati od zgoraj navzdol niso dovoljeni. Advent je čas milosti, da odvržemo svoje maske, vsakdo ima svoje maske in se postavimo v vrsto s ponižnimi, da se tako osvobodimo domišljavosti, s katero verjamemo, da smo samozadostni, da gremo in se spovemo svojih grehov, ter prejmemo Božje odpuščanje in prosimo odpuščanje tistega, ki smo ga razžalili. Tako se začne novo življenje. In samo ena pot je, pot ponižnosti: očistiti se občutka večvrednosti, formalizma in hinavščine, videti v drugih brate in sestre, grešnike, kot smo mi, in v Jezusu Zveličarja, ki prihaja zaradi nas, ne zaradi drugih, za nas, takšne kot smo, z našo revščino, bedo in pomanjkljivostmi, predvsem z našo potrebo, da nas dvigne, nam odpusti in nas reši.

In zapomnimo si še nekaj. Z Jezusom vedno obstaja možnost, da začnemo znova. Nikoli ni prepozno! Vedno je možnost začeti znova. Bodite pogumni. On je blizu nas v tem času spreobrnjenja. Vsakdo bi si lahko mislil: »V sebi imam to stanje, ta problem, ki se ga sramujem. Toda Jezus je ob tebi. Začni, vedno je možnost narediti naslednji korak. Čaka na nas in se nas nikoli ne naveliča. Nikoli se ne utrudi, tudi če smo nadležni. Prisluhnimo Janezovemu pozivu, naj se vrnemo k Bogu in ne pustimo, da ta advent milosti gre mimo kot dnevi na koledarju, kajti to je čas milosti za nas, zdaj, tukaj!

Marija, ponižna Gospodova služabnica, naj nam pomaga srečati Njega, Jezusa in naše brate na poti ponižnosti, ki je edina, po kateri se gre naprej.